Prvega marca smo se v Kančevcih vkracali in skupaj odpluli v (ne)znano na krovu Jutranje zarje.
____________________________________________________________________________________
Vsak s svojimi pričakovanji smo se skupaj zbrali tisto petkovo popoldne na Goričkem, v Kančevcih.
Da vidimo prijatelje, spoznamo kakšen nov obraz ali pa se poglobimo vase, stopimo v globine samih
sebe. Da začnemo graditi most do Boga ali soljudi. Morda pa preprosto preživimo en vikend malce
drugače kot po navadi.
S prihodom smo stopili na neko skupno ladjo in se podali na pot. Iskali smo vero, se spraševali kaj
je sploh to in kakšna je naša osebna vera, kaj nam pomeni, kaj je bistvo. Spoznavali smo potovanje
štirih otrok v Zgodbah iz Narnije in iskali podobnosti njihovih odnosov z odnose med ljudmi v Svetem
pismu in z našim odnosom do vere, z odnosom do iskanja vere. O marsičem je tekla beseda, o moči
odpuščanja, o tem kaj je Cerkev, kaj pomeni biti pri maši in kako se hostija spremeni v Njegovo sveto
telo. Kaj smo mi, ki pridemo k njemu pred oltar? Kaj mu prinesemo?
Toliko ljudi, vsak s svojimi željami, hrepenenji, potrebami..vsak s svojo zgodbo,vsak s svojimi cilji. In k
Njemu pridemo skupaj a hkrati posebej. In bili smo z Njim, skupaj in vsak zase. Med igro, katehezami,
med križevim potom in mašo, med sprehodom po sončnem gozdu in med vsakim obrokom, vedno. Bili
smo z Njim in bil je z nami.
Od tam smo odšli nekateri malce zamišljeni; verjamem, da se je vsakemu od nas v srce in možgane
vtisnila drobcena beseda, dejanje ali globoko vprašanje, saj so bile kateheze res poučne in globoke.
Bilo je kot bi psu na pladnju prinesli goro kosti. Če je sestradan jih bo pogrizel in obral z njih vse kar
je dobro. In tako tudi mi zdaj v naših srcih in glavah premišljujemo besede ki smo jih slišali, iščemo
odgovore in se trudimo rasti. Rasti v ljubezni do sočloveka in sebe, saj smo s tem vedno bliže tudi
Bogu, Najvišjemu.
Albuma s slikami si lahko ogledaš na:
